»Še mal više, še mal dlje, stopi pred vse, nej kriči srce. Roke više od neba, da objameš pol sveta; ker če daš, nekdo ima.« (Prva vrsta; Matevž Šalehar – Hamo & Tribute 2 Love)

Pa gremo od kultnega domačega glasbenika k (vsaj v mojih očeh) ogromnemu človeku dr. Viktorju Emilu Franklu, nevrologu, psihiatru, utemeljitelju logoterapije in eksistencialne analize, ki je med drugo svetovno vojno preživel v nacističnih taboriščih nepredstavljivo obdobje štirih let, v katerih je izgubil ženo, brata, starše in prijatelje, sam pa kot taboriščnik pristal na ubornih 38 kilogramih. Kljub temu je Frankl v danih razmerah našel način, da je pomagal sojetnikom, jih bodril in jim pomagal iz obupa, pri tem pa je opazil, da so lažje preživeli tisti, ki so imeli v življenju nek smisel.

Smisel pa ne pomeni nekaj kar spreminja svet, ampak so to lahko tudi na videz (in tukaj res poudarjam na videz!) drobne(jše) stvari, kot je – stresam iz rokava – biti predan v kateri od vlog, ki jih nosimo skozi življenje (v sodobnem času denimo partner, starš, boter, posvojitelj psa in/ali mačke, sodelavec, vodja, poslovni partner …), ali pa le biti oseba, ki stisne kralju ulice v premraženo roko petaka ali celo desetaka.

»Samo objem«

Ko to pišem v teh prazničnih dneh, ravno moj ljubljeni mož bije boj s težjo boleznijo ter žal še nekaj zdravstvenimi zapleti poleg in oni dan, ko je bilo stanje res obupno obupano, mi je v solzah dejal, da najbolj od vsega obžaluje to, da me ni večkrat objel. Bilo je to obžalovanje v najčistejši možni obliki, ki se je vrtelo torej le okoli ene same stvari – to je »samo« objem.

Pomislimo, kolikokrat izpustimo »samo to« in »samo tisto« zavoljo nečesa povsem nepomembnega. Ali pa kolikokrat se nam zgodi, da smo za nekaj časa zamešali prioritete med našimi vlogami in smo zatorej vse prevečkrat zelo dober poslovni partner, toda slab življenjski partner ljubljeni osebi. Potem pa, ko se zavemo primanjkljaja, do katerega je opravljanje določene vloge pripeljalo pri neki drugi – sicer življenjsko pomembnejši – vlogi, skušamo odkupiti na način, ki ne prinese rezultata. Ker je vmes morda oseba, ki se ji skušamo »odkupiti«, začela govoriti nek drugi jezik, kot pa je domač nam. Drug jezik ljubezni. Ko recimo želi »le« močan in topel objem, namesto tega pa dobi v svetleč papir ovito njej povsem ničvredno vsebino.

Kjer biva naša svoboda

Vprašajmo se za začetek, ali smo dovolj prisotni. Prakticiramo čuječnost? Smo tukaj in zdaj? Kaj sicer to sploh pomeni? Dr. Frankl je dejal, da je med dražljajem in odzivom nanj prostor, v tem prostoru pa biva naša svoboda. Na tem mestu torej lahko govorimo o tukaj in zdaj, a s tem kar JE (pomeni: z vsemi pogoji in razmerami, ki so tudi poleg).

Kot nam je na enem od modulov ajurvedske šole pojasnila učiteljica čuječnosti, sicer pa zdravnica dr. Tjaša Šubic, so temelji čuječnosti: (1) začetniški um, kar pomeni, da smo sposobni na stvari in dogajanja pogledati kot otroci, (2) nepresojanje ali v angleščini zelo lepo zveneči ‘Let it be’, (3) sprejemanje, (4) spuščanje ali v angleščini krasno zveneči ‘Let it go’, (5) neprizadevanje, (6) zaupanje, (7) potrpljenje, (8) hvaležnost in (9) radodarnost – tudi do sebe.

Če bomo skušali uvajati čuječnost (prisotnost) v naš vsakdan, bomo zagotovo budn(ejš)i v svojem življenju, skrb za druge (in zase) bo nekaj samoumevnega, sočutje (tudi do sebe) prav tako, zadovoljstvo z življenjem, kar prinaša način življenja po lastnih željah ob upoštevanju potreb drugih, ne nazadnje – a ključno! – pa bomo tudi psihično in fizično zdravi, nas je k prakticiranju čuječnosti pozvala dr. Šubičeva.

Sence in sonce

Pri tem sem opazila, da sem sama na poti boja z zahtevno boleznijo, ki jo bije mož in na kateri ga po svojih močeh seveda spremljam, še kako čuječa. Včasih bi si celo želela biti manj prisotna, priznam, ampak – ne boste verjeli – vsako jutro, ko prakticiram svojo jutranjo rutino z meditacijo in jogo, občutim iskreno hvaležnost do vsega kar je. Vse kar je, pa v tem obdobju (žal) vključuje tudi obupne razmere, ki jih prinaša moževa bolezen. To ne pomeni, da gojim kakršnokoli simpatijo do danega stanja – povsem nasprotno (!) -, pomeni pa, da sprejemam stanje, na katerega nimam neposrednega vpliva in ga, kolikor je le mogoče, prepuščam »v obdelavo« svoji višji naravi.

To tudi ne pomeni, da se ne prepustim domala vsak dan solzam, še vedno pa vidim te kot vendarle povsem človeško pot sproščanja žalosti, ki pa se, ko pripustim na to pot tudi svojo višjo naravo, nekoliko osušijo in pustijo mesto tudi kakšnemu nasmehu. Najbolj iskreni (smeh) seveda trenutno pride na plan, ko mož v svojem stanju »vklopi« spet svoj črni humor, zaradi katerega sem se v osnovi sploh zaljubila vanj.

Govorim torej o bolezni in ljubezni. O sencah in soncu. In kot sem napisala v nedavnem sms sporočilu prijateljici, ki je pred nekaj dnevi upihnila 41. svečko (še enkrat vse najboljše, draga Val pa res uživaj v negi obraza pri Zlatobeli! :)): »Življenje nam prinaša sence in sonce. Če ne bi bilo prvih, tudi drugega ne bi zaznali.« (Sledilo je seveda nadaljevanje lepih želja, a naj ostane tu le ta osnovna misel, na katero sem navezala preostanek sms čestitke.)

Prijaznost – ultimativen jezik ljubezni

Skratka, s prakticiranjem čuječnosti smo res – govorim iz lastne izkušnje – res bolj tukaj in zdaj. Žal tudi v razmerah, ko to ne bi želeli biti, ampak – to še vedno verjamem -, da nam tudi oz. prav bridke izkušnje prinašajo največja življenjska spoznanja in lekcije. Zaman pa je pri tem po mojem razmišljanje o tem, kaj je nekdo storil hudega, da se mu dogaja hudo. (Nekateri filozofi in tudi ajurveda – veda o življenju pravijo, da naj bi za nekatere stvari »odplačevali« tudi v drugih – reinkarniranih življenjih, ampak glede tovrstnih razmišljanj še nimam res izoblikovanega lastnega mnenja.)

Še vedno velja, ne glede na lastne življenjske razmere in preizkušnje, ohranjati prijaznost. Prijaznost je namreč jezik ljubezni, ki ga po mojem razume večina ljudi (in vsekakor tudi drugih bitij na tem našem veličastnem planetu). Zatorej absolutno velja pomagati tistim, ki si želijo (in potrebujejo) našo pomoč, a ključno je, da za to pomoč ne pričakujemo (še manj pa zahtevamo!) nič nazaj. Prav nič. Naj bo naša ljubezen, ki jo torej na ta način ponudimo, povsem brezpogojna in nesebična.

Odprimo okno!

Kot sem omenila na zadnjem letošnjem srečanju ‘Zbalansirajmo življenje’, se namreč vse kar damo (od sebe) zagotovo na nek način vrne (tudi k nam). Človeka sama prepoznavam kot mikrokozmos, ki je neminovno povezan z makrokozmosom in če ta mikrokozmos sproži nekaj v makrokozmos, se zgodi naravna interakcija. Makrokozmos je namreč naše okolje, naš dom, naš planet z vsemi bitji, ki poleg nas še bivajo v njem. Z nesebičnim ravnanjem torej – paradoksalno – skrbimo tudi za svojo dobrobit.

Poskusimo torej stisniti roko nekomu, s katerim smo se morda sprli (naj vendar višja narava premaga ego!), objemimo nekoga, ki nam je morda na neki točki postal samoumeven, poljubimo drevo, če nam tako veli srce. Naj bodo tile praznični dnevi tudi okno v notranji razmislek. Odprimo ga.

Morda bo skozenj prineslo tudi melodijo našega kultnega Hamota, ki poje: »Še mal više, še mal dlje, stopi pred vse, nej kriči srce. Roke više od neba, da objameš pol sveta; ker če daš, nekdo ima.« (Prva vrsta)