Kaj se zgodi, ko dosežemo harmonijo med telesom, umom in dušo

Ko dosežemo harmonijo med telesom, umom in dušo, pridemo do vpogleda v univerzalni um, pravi ajurvedski zdravnik, učitelj in – v mojih očeh – veliki guru dr. Vasant Lad, ki poudarja tudi, da je namen življenja učenje – najprej o sebi. Dr. Lad nas tako vabi, da pogledamo in živimo »iz sebe navzven«, saj smo (vse prepogosto), namesto da bi uživali v svoji popolni svobodi, ujeti v lasten telesni okvir. Da obvladovanje podivjanih umskih konjev lahko vodi tudi do obvladovanja podivjanih (pravih) psov, pa sem izkusila tudi sama …

Pomembno je, da vemo, da četudi telo deluje z našo pomočjo in je naš umrljivi okvir oz. orodje, pa »mi nismo (zgolj) telo«. Fizična struktura je namreč le en del nas, drug del pa je neviden – to so energija, duša, duh. »Mi smo duh, duša, čista zavest, zavestno bitje,« poudarja dr. Vasant Lad. Pri tem pojasnjuje, da ego seveda ni nič slabega, saj nam pomaga preživeti; ima senzorične in motorične funkcije, zato ga nujno potrebujemo, ključno pa je, da se zavedamo, da se »mi sami ne končamo pri egu«. Smo torej um, duša in telo!

Imejmo se radi – da ne postanemo ujete papige!

Telo zdravimo in zanj skrbimo z ustrezno prehrano in izbranimi tehnikami čiščenja ter zdravim življenjskim slogom, za čilost uma skrbimo z meditacijo, jogo in pranajamo (tehnike dihanja), duša pa je vir veselja in blaženosti. Ko dosežemo harmonijo med telesom, umom in dušo, pridemo do vpogleda v univerzalni um. Namen življenja pa je, tako dr. Lad, učenje – najprej o sebi. Poglejmo in živimo »iz sebe navzven«, poziva ajurvedski guru. Vse prepogosto se nam namreč dogaja (pomislite le zase), da smo, namesto da bi uživali v popolni svobodi, ujeti v lasten telesni okvir.

Pri tem dr. Lad povedano podkrepi s primerom lovljenja papig, ki jih ponekod v njegovi rodni deželi Indiji lovijo na način, da nastavijo vrv, na katero se papige usedejo, nato pa čez čas, ko so papige sproščene, lovec zasuka vrv, da papige pristanejo v položaju, ko visijo z glavo navzdol, s krempeljci pa se še vedno držijo vrvi – trdno, da ne bi padle z glavo na tla. Ker so izgubile lastno ravnotežje in ker ne dojamejo takoj, kaj se jim je pripetilo, pozabijo, da imajo krila, ki bi jim lahko pomagala odleteti in rešiti se iz na videz preproste zanke. Tako pa uboge papige obvisijo dokler jih lovec eno za drugo enostavno ne pobere z vrvi. Se kdaj počutite kot tako ulovljena papiga, ki je pozabila, da ima krila?

Kot rečeno, mi imamo poleg telesa tudi um in dušo in škoda bi bilo pozabiti na katerikoli del te naše skupaj edinstvene biti. Celotna bit je vredna, da jo imamo radi. Da se imamo radi. To me spomni na prikaz na letalu, ki narekuje, da če v primeru težav padejo kisikove maske iz predala nad našimi glavami, najprej nataknimo masko sebi in šele nato otroku, ki nas morda spremlja. Namreč, če mi sami ne bomo opremljeni s kisikom, bomo kaj težko držali tega nekomu drugemu, mar ne? To je seveda mogoče preslikati tudi na resnično življenje, v katerem sistem, v kakršnem delujemo – pa naj gre za profitni, neprofitni, javni ali zasebni sektor -, od nas zahteva več ali manj stalno akcijo. In te smo sposobni, vendar pa z leti morda ne več vsi v enaki meri. Zato se moramo imeti torej radi in ne pozabiti nase, četudi morda kdaj vskoči slaba vest, ko si mislimo ‘joj, pa ne morem zdaj na nego obraza, ko pa bi moral(a) narediti še to-in-to!’ ali kaj podobnega.

Tukaj, prav tukaj, se moramo – lahko tudi malo strožje – opomniti, da se vendar moramo imeti malo raje.

Spoštovanje – gradnik dobrih odnosov

Spoštovanje je absolutno gradnik dobrih odnosov, kar lepo nakaže tudi dr. Vasant Lad, a sama bi pridala še, da je ravno zato nujno začeti s samospoštovanjem. Prvi in glavni odnos je namreč odnos do sebe in sami smo odgovorni za svoje počutje, pravi tudi biokemičarka in fizioterapevtka Špela Jakša, ki pod okriljem svojega studia Peti element vodi spletno šolo o razstrupljanju.

In kot še pravi dr. Lad, Zavesten um operira skozi možgane v 10 odstotkih (razumevanje, načrtovanje, razmišljanje, kratkoročni spomin …), nezavedni um pa deluje kar v 90 odstotkih (dolgoročni spomin, emocije, navade, vzorci vedenja, odvisnosti …), medtem ko superzavedni um deluje v manj kot 1 odstotku (intuicija, duhovna povezanost). Ujeti smo torej v zgolj prvih 10 odstotkov. Zato pojdimo večkrat sami na sprehod in si vzemimo čas samo in izključno zase. S tem bomo bliže temu, da aktiviramo naš superzavedni um.

In če se nam zgodi, da se kdaj znajdemo v položaju primerljivem z opisanim primerom ujetih papig, se spomnimo še na rek Alberta Einsteina, ki je že davno, davno dejal, da ne moremo rešiti težave z istim načinom razmišljanja, s kakršnim smo ustvarili (to) težavo. Ne pozabimo torej, da imamo – tako kot imajo papige krila – ne le dušo in um, ampak celo superzavedni um. Le zbuditi (in gojiti) ga moramo. S tem bomo gotovo tudi prej prišli do cilja, ki ga med drugim omenja Špela Jakša – to je, da je pot do boljšega zdravja (tudi) pristnost. In pristni smo, ko smo zadovoljni. Ko smo srečni v lastni koži. Ko smo srečni v lastnem telesu in z lastnim umom. In ko je negovana tudi naša dušica.

Telo je dober prijatelj, um pa občasno tudi divji konj

Telo in duša sta po besedah dr. Lada povezana s pomočjo zdravega življenjskega sloga in zdrave prehrane ter po potrebi prečiščevalnih tehnik. Da bi um povezali z dušo, počnimo stvari, ki jih radi počnemo. S tem gradimo odnos. Most med umom in telesom pa vzpostavimo s prijaznostjo in iskrenim in pozitivnim odnosom do drugih, v katerih tako pozitivno zaznavamo tudi sami sebe. Telo je namreč »povsem nedolžno« in nam sporoča, kaj potrebujemo (žeja, lakota, potreba po rekreaciji …). Telo je torej naš prijatelj in zanj moramo skrbeti kot za dobrega prijatelja.

Večji izziv je um, ki nas žene za željami, strastmi, za močjo, družbenimi pozicijami itn …; um je torej tisti, ki »nam ne da miru«. (Pomislimo samo, kako nam kdaj pa kdaj, ko želimo denimo pomeditirati, misli kot divji konji švigajo sem in tja.) Zato je nujna skrb za dušo, kar pa nam bo uspelo, če bomo počeli stvari, ki jih res radi počnemo. Večkrat se opazujmo – opazujmo svoje misli, delovanje možganov; ne bodimo torej jezni na naše divje konjiče in četudi so ti »podivjani«, si to odpustimo in bodimo prizanesljivi do sebe. Z meditacijo lahko pripeljemo zavest v osrednji del delovanja naših možganov, s tem pa vzpostavimo odnos samih s sabo in se učimo o sebi. Učenje je namreč smisel odnosov; učimo se reakcij in obvladovanja teh, in to tako svojih reakcij kot reakcij drugih, še pravi dr. Vasant Lad z ameriškega ajurvedskega inštituta.

Vse to na nek način potrjuje tudi Špela Jakša, ko pravi, da so misli jezik možganov, čustva pa jezik telesa in ju zato ne moremo obravnavati ločeno. Vsaka naša misel se namreč konča z biološkim odzivom telesa, ki lahko tako krepi imunski sistem ali pa spodkopava naše zdravje. In še kako res je, da je ena in edina oseba, katere vedenje lahko nadzorujemo – mi sami. Ko imamo problem, je tako najboljši prvi korak, da pomislimo, kako lahko pristopimo k njegovemu reševanju. Pa seveda ne velja obtičati v razmišljanju, kako le se nam je lahko nekaj pripetilo, ko se je vendarle že pripetilo, saj na potek samega časa nimamo vpliva, vpliv imamo le na to, kako se ob tem počutimo in posledično izražamo ali pa ne izražamo (naša čustva). Zadrževanje čustev namreč, kot nadalje pojasnjuje Jakševa, vodi – logično, kajne? – v kronični stres in kaj hitro lahko govorimo o mentalni toksičnosti.

Če smo v minulih blogih pisali o tem, kaj uživati kot hrano – tudi zavoljo lepe kože (in ne pozabimo – stanje naše kože je le ogledalo notranjega stanja!) –, pa se absolutno velja zavedati tudi uživanja informacij, še sploh v luči odnosov kot enega njihovih pomembnejših izvorov. Pa smo spet pri odnosih. Jasno je, da ti spodbujajo v nas nižja in višja čustva. Nižja, kot je jeza, strah, žalost, tudi tesnoba, po drugi strani pa seveda tudi veselje, medtem ko višja čustva, kot so ljubezen, hvaležnost in dobrota, gojimo notranje. Spomnimo torej še enkrat na povabilo dr. Lada, ki pravi, naj pogledamo in živimo »iz sebe navzven«.

Od divjih konjev k podivjanim kužkom

Pa združimo vse to še z mislijo Špele Jakša, ki pravi, da učenje, novi gibalni vzorci in načini razmišljanja spreminjajo našo možgansko kemijo, kar vpliva na našo telesno kemijo. Kako res je to, sem preizkusila na današnje decembrsko jutro, ki sta mi ga dodobra ‘začinila’ moja ljuba psiča, ko sta mi pobegnila za vaškim (pasjim) potepinom, pri čemer se je eden mojih ljubih psičev vrnil k meni, da sem ga lahko pripela, drugi pa je stekel v svobodo. Pa se je zgodilo, da sva jo s ‘tapridnim’ mahnila za nosom (pomeni: smrčkom ‘tapridnega’) v lov na ‘nepridnega’, kar naju je vodilo daleč v lepi gozd, a seveda ne po znani poti, pač pa po zasneženih grapah in s padlim drevjem zasutih predelih, dokler se nisem v bližini lastnega doma počutila popolnoma, ampak res popolnoma, izgubljeno. Tudi ‘tapriden’ kuža je zdaj postal pobezljan, saj so neshojene poti, ki sva jih ubirala, prinašale tudi njemu nadvse zanimive vonjave divjih živalic in verjetno posledic nočnega gozdnega življenja, moje potrpljenje pa je bilo z upadom moči in energije vse manjše in manjše. Lahko bi polagoma tudi povsem pošlo, vendar pa sem k sreči prepoznala notranje znake orisov obupa, ki so izhajali iz razbijanja srca, utrujenosti, čustvene napetosti in razdražljivosti, in se odločila uporabiti jih drugače. Uporabila sem jih za premostitev nadaljnjih korakov navkreber v visokem neshojenem snegu dokler nisva prišla do še malo pred tem precej oddaljene hiše, ob kateri sem se lahko orientirala in dojela – da sploh nisva tako hudo daleč od doma. Res je sicer še nekoliko trajalo, da sva se le vrnila – in k sreči sem vmes prejela klic, da so drugega ‘pasjega begunca’ sosedje pripeljali varno domov -, je pa bila že misel na to, da vem, kje sva, pomirjajoča. (Da ne omenjam misli olajšanja, ki jo je seveda prinesel omenjen telefonski klic.)

In ko sem pomislila, kako uspešno sem sprva negativna čustva transformirala v pozitivno naravnanost, sem postala prav iskreno notranje zadovoljna. Morda se zdi nepovezano, ampak ob tem sem pomislila tudi na to, kako prava je bila tudi nedavna odločitev za japonski lifting (tega sem si sicer privoščila prvič v življenju, takoj pa sem se odločila, da vzamem kar paket šestih tretmajev) pri Zlatobeli, saj sem si s tem pokazala, da se imam rada in da lepo negujem odnos same s sabo. Prepričana sem namreč, da če bi bil ta odnos skrhan, bi bilo tudi upravljanje notranjih reakcij v situacijah, kot je bila opisana z ‘ljubima psičema’, drugačno.

Zatorej velja ne le opazovati se – ajurveda temelji prav na tem, da smo pozorni nase in da imamo maksimalno ‘vklopljeno’ samozavedanje –, ampak predvsem prepozna(va)ti znake stresa v telesu, sploh če je ta dolgoročen, da lahko seveda ustrezno ukrepamo. In ukrepanje se začne že s preventivo, kar je torej skrb zase – pa naj bo to z zdravo in dobro hrano, z meditacijo ali pa z nego in razvajanjem naše kože.

(Poleg redne lepotne rutine s kozmetično linijo NANU priporočam torej tudi kak obisk pri Zlatobeli. Beli december je kot nalašč za to! 😀)

Vir: www.ayurveda.com/videostream (‘Healing Relationships through Mind, Body & Consciousness’)

Ni komentarjev

Dodaj odgovor

DomovTrgovina ProfilMeniNa vrh