Nekaj-sije-v-nas-ljudeh

Nekaj sije v nas ljudeh …

V času pisanja pričujočega zapisa se staro leto naglo poslavlja, novo pa že svetlika na obzorju. In v tem duhu ter pod navdihom zadnjega koncerta Siddharte – bržkone najbolj znane domače rock skupine, od katere sem si sposodila tokratni naslov (iz pesmi ‘Piknik’) – v letu 2023 se želim dotakniti predvsem ‘sijočega v nas ljudeh’ in kako lahko res zasijemo v svojem polnem sijaju.

 

Svet polarnosti

Ja, zagotovo je bilo leto 2023 pestro. Zelo pestro. In kot svetu polarnosti pritiče – polno vseh odtenkov čustvene palete. Ne gre si zatiskati oči pred konflikti, ki jih je ob večjih dveh, ki ju mednarodni parket najpogosteje omenja (Izrael-Palestina in Rusija-Ukrajina), po podatkih ženevske akademije po celem svetu več kot sto (https://geneva-academy.ch/galleries/today-s-armed-conflicts)). Potem so tu še ‘podnebna dogajanja’, kjer se države še kar ne morejo zediniti glede ukrepanja za ohranitev podnebja in ekosistema, med drugim na račun ukinitve rabe fosilnih goriv, okoli nedavne podnebne konference Združenih narodov COP 28 v Dubaju pa so bili svetovni mediji polni kričečih naslovov o stanju in prihodnosti planeta, ki človeku – če ni ‘najbolje postavljen’ – povzročijo najmanj cmok v grlu.

A po drugi strani prav resne oz. preteče situacije vodijo do ukrepanja posameznikov in/ali skupin, ki si drznejo postaviti po robu nečemu, na kar očitno ne pristajajo (več), oz. se neustrašno zavzamejo za tisto, kar ljubijo in/ali v kar verjamejo. Zgleden primer predstavlja denimo šesterica mladih Portugalcev (starih od 11 do 24 let), ki je jeseni na evropskem sodišču za človekove pravice v sprožila tožbo zoper 33 držav, ki da jim z »nezadostnim bojem« proti podnebnim spremembam kršijo temeljne človekove pravice. Ti mladi prihajajo iz portugalskega Leira, kjer je v obsežnih požarih leta 2017 umrlo več kot sto ljudi. V tožbi, ki jo podpirajo okoljevarstvene organizacije, ocenjujejo, da so gozdni požari na Portugalskem neposredna posledica podnebnih sprememb, ki povzročajo tudi pogosta neurja v zimskem času (povzeto po: www.dnevnik.si/1043033224). Ni pa to osamljen primer, ko gre za mlade in njihovo aktivacijo (čeravno je dani primer precedenčen v smislu, da je takšno tožbo skupina mladih vložila kar na evropsko sodišče za človekove pravice, prav tako se je prvič na zatožni klopi znašla tako velika skupina držav), saj so se v minulem letu podobne tožbe (tudi prelomne za tamkajšnje okolje) zvrstile v nekaterih zveznih državah ZDA in v Kanadi.

No, v Sloveniji pa zelo dobro poznamo primere, ko smo ljudje v stiski pokazali sočutje, solidarnost in konkretno aktivacijo – v letu 2023 je bilo to v poplavah. Ja, na žalost smo še vedno oz. tudi pri nas pri podnebnih oz. vremenskih spremembah. Ker te pač ne poznajo državnih meja. Gre za en planet, za en globalni prostor, ne glede na razlike, ki jih morda čutimo v naših kulturnih, političnih, ekonomskih ali kako drugače razdeljenih in razslojenih svetovih. Tako kot se za slednje povsem sami odločamo, tako tudi sami pristajamo na to, da bomo živeli v svetu polarnosti.

»… In ko življenje zakrije zobe, pridejo iskre in dobri ljudje …« »Nekaj sije v nas ljudeh, ne ugibajmo zakaj, le da vsem lepo je. Tudi goli smo vmes, a nikogar ne izdaj, zdaj gre le na bolje …«

(Piknik, Siddharta)

Ampak … Ni treba, da je tako! Kljub vsemu zapisanemu avtorica pričujočega zapisa optimistično zrem v prihodnost človeštva, začenši z letom 2024. V vsakem posamezniku namreč prepoznavam krasno bitje s fascinantnim organizmom, ki ga poleg uma in telesa sestavlja duša in prav dušna raven je tista, ki jo vodi brezpogojna ljubezen, s katero se pravzaprav naša dušica zliva. Zato verjamem, da bo ta zacvetela, ko bomo na umski (in posledično telesni) ravni spoznali, da enostavno ni druge, kot da se predamo Ljubezni. Da spoznamo, da strah, ki poganja današnjo družbo, ki se posledično žene za še več in več, ob tem pa izgublja stik z lastno bitjo, ni več koristen. Nasprotno – destruktiven je, kar potrjujejo uvodoma navedena dejstva o oboroženih konfliktih.

Četudi nekatere vodijo v konfliktne situacije (pa to ne velja le za vojna območja, ampak tudi za drobnejše konflikte, ki se pripetijo že recimo v cestni gneči) motivi, za katerimi je celo ljubezen – recimo, ko nekdo besno hupa vozniku v vozilu pred njim, četudi ta vozi v strnjeni koloni, ‘hupač’ pa je tako nemiren, ker bi rad samo čimprej prišel domov za večerjo s svojimi dragimi, ‘večji primer’ je potem res vojak, ki želi zaščititi ljubljene na vojnem območju, ali pa se v vojno poda zaradi strahu pred režimom, v katerem živi, in bi torej rad na ta način (in spet iz ljubezni) obvaroval lastno življenje -, je dejansko na nas – ‘sijočih ljudeh’ -, kako se bomo odločali in posledično ravnali vnaprej, kam bomo peljali to skupno prihodnost in skupno vibracijo, ki ustvarja ta skupni prostor, ta skupni planet. Še enkrat – en in edini. In ne, ni mu mar za svet polarnosti, ki smo ga ustvarili z lastno svobodno voljo.

Ko bomo spoznali, da nam prav ta svobodna volja daje moč, ki je veliko večja od tega, kar mislimo, da smo, ko enkrat privolimo v sistem ‘hrčkanja’ (tako v smislu gnanja za več in več kot hrček v koleščku, kot dejansko ‘hrčkanja’ stvari, ki jih ne potrebujemo – zaznate paradoks v tem?), bomo morda (u)videli, da se prav vsakdo lahko aktivira po svoji vesti in v svoji kapaciteti na svojem področju del(ovanj)a. Kot šesterica mladih Portugalcev. Nikakor to ni povabilo k množičnemu vlaganju tožb (Slovenci se že tako bojda ‘preradi’ tož(ar)imo), temveč k aktiviranju življenja po meri in navdihu svoje duše. Namreč, na dušni ravni smo vsi enaki, vsi smo Eno in to Eno vodi (in celo predstavlja) torej – brezpogojna ljubezen. Ko bomo to spoznali, dejansko razumeli in čisto zares tudi ponotranjili, bo strah končno postal to, kar pravi znani rek – votel, okrog ga pa nič ni. Posledično ne bo potreb po konfliktih, ukrepanje za ohranjanje planeta, našega zemeljskega doma, pa bo nekaj samoumevnega.

Iluzija ali realnost?

Hja, odločitev za to je – skladno s svobodno voljo – kakopak na vsakem posamezniku. Sama si bom pa zavrtela Siddhartin Piknik: www.youtube.com/watch?v=b6Vn6eChHbU. 😀

Namreč, če je naša lastna vibracija visoka, potem bo po zakonu narave visoka ali pa vsaj višja vibracija okoli nas, kar pa vključuje tudi druge ljudi. Tako nas leto 2024 vabi, da preizkusimo to tezo in zapeljemo človeško družbo in naš ekosistem, s tem pa naše skupno življenje, na višjo raven. Pa da ne bo to brati preveč abstraktno, naj navedem čisto enostavne praktične primere, ki predstavljajo tehnike in orodja do tega (ja, o teh morda res že čivkajo vrabčki na strehi, ampak ali ste katerega teh že vnesli v svoj vsakdan?).

  • Meditacija – že na youtubu (YT) je nešteto možnosti za izbor meditacije po meri, najbolj enostavna pa ne zahteva niti YT – zapremo oči in se osredinimo na bitje srca, z napredkom pa na točko 30 cm nad našim temenom (v ajurvedi sicer zelo priporočamo trancendentalno meditacijo, na tečaj katere se lahko vpišete v vašem ali bližnjem kraju, v šamanizmu prakticiramo dobesedno fantastična šamanska potovanja);
  • Prakticiranje hvaležnosti – pisanje dnevnika hvaležnosti ali pa vsaj disciplinirano gojenje misli vsak dan (najbolje zjutraj, ko smo še v postelji ali pa zvečer preden zaspimo) na to, za kaj vse smo hvaležni – lahko je to tudi dobesedno odvoz smeti ali pa klepet s sosedo;
  • Rutina ‘po lastni meri’ – najsi je to jutranja joga ali pa večerna kopel, lepotna rutina (niste kar tako na tej strani! J), branje (ne-toksičnih!) čtiv, kuhanje …, se zvestoba, ki jo lahko imenujemo tudi disciplina, čisto svoji rutini odraža v večji samoljubezni, ki nas vodi v – verjeli ali ne – popoln občutek svobode;
  • Gibanje – tek ali kak drug šport v skupini in/ali v naravi – ker smo svobodni!
  • Zavestno dihanje – v trenutku, ko življenje postane navidez prenaporno, nam kljub morebitnemu občutku nemoči ostane moč diha, res pa to zahteva tudi moč volje (a tudi ta je povsem v naših rokah!), zato se osredotočimo – za trening lahko tudi večkrat v dnevu – na lastno dihanje. Samo opazujmo in ga s tem negujmo. Dobesedno dihajmo Življenje!
  • Prevpraševanje, kako smo – prav vsak dan nam daje možnost, da se vprašamo, kako smo — čisto zares: kako smo? In nadalje, kaj lahko naredite za to, da ste bolje ali pa da – idealno – stanje ohranite ali poglobite. Spet: tudi tu je moč v vaših rokah, četudi se vam zdi, da vas zunanje razmere vseeno omejujejo / za začetek ravnajmo pač v okviru, ki bo sinhron z dozdevnimi okoliščinami, sčasoma pa bodo tudi (še enkrat: dozdevne!) zunanje meje začele popuščati.

Na seznam poljubno lahko dodate svoje alineje, bistveno pa je, da se zavedamo, da smo mi tisti, ki imamo moč delovati zase in za druge ter za svet. Bolj ko bomo v sebi gojili (samo)ljubezen, več bomo te lahko oddali — in ne, energije (v tem primeru v obliki ljubezni) pač ni mogoče porabiti oz. je ne zmanjka, tako da brez skrbi glede tega oz. če skrbimo za lastno nego, potem je naša fontana ljubezni vsak trenutek polna obilja (kot mikro znotraj makro smo namreč tudi oz. prav mi Izvor sam). Po tem, ko je natanko pred letom dni v komi pristala moja življenjska ljubezen, ki je nato po mesecu dni tudi fizično zapustila ta svet, verjemite, da vem, o čem govorim, ko govorim o tem, da je tudi najglobljo žalost (ki nosi izjemno nizko frekvenco), pa tudi jezo in občutek krivde (ti dve občutji oz. čustvi imata po mojem še nižjo frekvenco od žalosti), mogoče premostiti s transformacijo energije, ki jo v takšni situaciji generira celoten čustveni konglomerat, v Dobro. V Ljubezen. Brezpogojno ljubezen. S katero se zlivamo – zavestno ali ne.

Za povezavo s stvarnostjo (z dovoljenjem) delim še super zapis, ki mi ga je ob zaključku leta 2023 poslal dobri znanec Franci:

 

»Stvar v 2024 bo enostavna. Pri osmih milijardah prebivalstva Sveta bo količina informacij med nami zgodovinsko največja. Temu je treba dodati še informacije, ki jih tvori umetna inteligenca. Skladno s teorijo sistemov jih bo treba klasificirati in filtrirati, da bi med njimi preživeli. Le pest teh je uporabnih, za nas nujnih. Torej: pamet v roke, pa bo šlo! Tako si pravim. A kljub vsemu bo treba ostati pokončen in se umikati levo in desno, pa morda korak nazaj in strumno naprej. Pa saj to je naše bistvo!«

Za popoln sklep pa še ena lepa povezava med naslovom tokratnega zapisa in Dobr(odeln)im: Tomi Meglič, ‘frontman’ skupine Siddharta, in Miha Guštin – Gušti sta sredi oktobra na Mažijevem griču ob Gradiškem jezeru izvedla koncert ‘1 na 1’ z dobrodelno noto, kjer sta se odrekla honorarju, s čimer sta prispevala finančno pomoč družini z dojenčkom, ki je v poplavah izgubila hišo, organizator pa je del sredstev dobrodelnega mošnjička namenil tudi organizaciji Lunina vila, ki nudi psihoterapevtsko podporo travmatiziranim otrokom (več: www.mojaobcina.si/lukovica/novice/mazijev-gric-zakljucil-koncertno-sezono-z-dobrodelno-noto-gustija-in-tomija-ter-dobrodelnim-kostanjevim-piknikom.html).

Ja, zato verjamem v tisto, kar sije v nas ljudeh. In tako vam želim čim več sijaja v letu 2024. Čisto vsak od nas lahko zasije v svojem polnem potencialu, in to kljub najbolj čustveno bolečim izkušnjam oz. te so nemalokrat celo glavni katalizator osebnega preporoda.

Da bo sijoča tudi vaša koža, pa verjetno ni nikakršnega dvoma glede na to, na kateri spletni strani ste se znašli, da preberete ta zapis. 😀 Sr(e)čno, karseda ljubeče in vse dobro v novem letu!

Alenka Lena Klopčič je ‘Nanu ambasadorka’, sicer pa kot jungovska coachinja, diplomantka podiplomskega programa ajurvede na Alma Mater Europaea s certifikatom ajurvedske terapevtke dr. Claudie Welch o ženskem zdravju in hormonskem ravnovesju, praktikantka šamanskega programa mednarodnega inštituta ‘The Four Winds’, študentka psihoterapevtske propedevtike na Freudovi univerzi in ne nazadnje kot dvojna doktorica – doktorica managementa ter doktorica strateškega komuniciranja z zaključenim MBA Executive programom, kar s pridom uporablja pri svojem vsakodnevnem delu energetske in podnebne svetovalke na mednarodni ravni – izvaja tudi svoj coaching program ‘Zbalansirajmo življenje’. Več: www.zbalansirajmozivljenje.si, lena@pikanai.org

Foto by Siniša Kanižaj

Ni komentarjev

Dodaj odgovor

DomovTrgovina ProfilMeniNa vrh