Staro leto se je torej, tako kot vsako leto, poslovilo z veliko blišča in hrupa in novo leto nas je pozdravilo s sončnimi žarki. Sočnimi žarki, kot žarki upanja in novih, svežih začetkov.

V katero kategorijo ljudi pa vi sodite?

Med tiste, ki vsako leto sprejemate nove in nove novoletne zaobljube ali med tiste, ki se odločite preskočiti pojav vsakoletnega postavljanja ciljev?

Prve novoletne zaobljube so zapisali že Babilonci pred več kot štiri tisoč leti in pri tem verjeli, da karkoli človek naredi na prvi dan v letu, pomembno vpliva na njegovo življenje vse leto.

Začetek novega koledarskega leta povzroči, da z mislimi osvetlimo in preletimo dogodke, ki so minili in naše misli odtavajo k temu, kaj vse bi lahko bilo in kaj bi lahko naredili bolje ali drugače. Novo leto označuje preporod in nov začetek ter spodbuja občutek optimizma, da lahko začnemo znova. Novo leto je odličen čas, da naredimo inventuro in pogledamo kakšne spremembe bi radi naredili v svojem življenju in kako jih uresničiti.

Zakaj se novoletne zaobljube ne uresničijo?

Seveda je žalostna statistika ta, da se večina naših novoletnih zaobljub nikoli ne uresniči. Navdušeni mislimo, da bo letošnje leto drugačno od prejšnjega, ko so naši sklepi padli v vodo. Ampak žal se spet pojavijo stari vzorci: februarja ali celo prej, nas večina povsem opusti svoje cilje.

Zakaj torej leto za letom sprejemamo zaobljube, čeprav jih nato ne uresničimo? Za nekatere je to stvar tradicije, za druge je privlačna misel začeti iz nič, za tretje pa neprestana želja po izboljšanju sebe in iskanju sreče.

In kako je potem mogoče, da nam spodleti naš visokoleteči cilj, da naredimo svoje življenje boljše, bolj izpolnjeno in preprosto srečno? Seveda si vsi želimo biti najboljša verzija samih sebe, ampak za spremembe nam (pre)večkrat primanjkuje moči in volje ali prepričanja v svoje sposobnosti. Samo želja pa, kot vsi vemo, ni nikoli dovolj.

Po mojem prepričanju je razlog številka ena zakaj ljudje ne sprejemajo novoletnih zaobljub  ta, da pri sebi vedo, da jih ne bodo izpolnili.

Osebno menim, da so novoletne zaobljube kljub temu nekaj, kar je treba sprejeti vsako leto, saj nam predstavljajo osebni izziv. Seveda je v človeški naravi, da postanemo zadovoljni s svojo usodo v življenju in »ohranjamo status quo«, vendar je nujno, da iz leta v leto rastemo kot posamezniki in raziskujemo svoj potencial in meje.  

Začetek novega leta je krasen čas, da razmislimo in ocenimo svoje življenje. Ali sem bila takšna, kot želim biti? Ali obstaja področje v mojem življenju, na katerem bi rada delala, ga izboljšala? Ali že nekaj časa sanjam o nečem, da bi izboljšala sebe ali svoje življenje?

Sprejemanje zaobljub pomeni našo željo, da naredimo korak k pozitivni spremembi. Tudi če nato zaobljub ne uresničimo, imamo še vedno večjo verjetnost, da se katera uresniči, kot tisti ljudje, ki niso sprejeli nobene zaobljube.

Skrivno življenje naših možganov

K pisanju tega bloga me je (poleg aktualne tematike) spodbudila mednarodna uspešnica How emotions are made: The secret life of the brain profesorice psihologije in nevroznanstvenice dr. Lise Feldman Barrett, ki je več kot 25 let raziskovala možgane tisočev subjektov.

Dr. Feldman Barrett v knjigi razloži, da je teorija konstruiranih čustev dobila ime po svoji osrednji premisi: da so čustva koncepti, ki jih skonstruirajo možgani. Le-ti sedijo v naši lobanji in prejemajo vse vrste podatkov iz naših oči, ušes, nosu, kože in ust. Ti podatki so informativni, a tudi dvoumni. Potrebno jih je interpretirati. Na ta način možgani nenehno poskušajo osmisliti podatke, ki jih prejemajo. Eden najlažjih načinov za to je uporaba preteklih izkušenj kot vodilo. Če lahko možgani uskladijo trenutno izkušnjo s preteklim spominom, lahko prihranijo veliko časa in energije. Vseeno bi trajalo predolgo, da bi obravnavali na tisoče starih spominov, enega za drugim, zato namesto tega možgani uporabljajo koncepte. Koncept je kot stisnjena različica na stotine ali tisoče preteklih izkušenj. Namesto da bi si morali zapomniti vsako srečanje, ki smo ga kdaj imeli z npr. “vrati”, naši možgani shranijo koncept vrat. Ko naslednjič naletimo na vrata, jih morajo naši možgani le povezati s tem konceptom, da razumejo, kaj vidijo.

Kaj so koncepti?

Koncepti so kot oznake ali kategorije, ki so jih ustvarili naši možgani, da bi razumeli svet okoli nas. Ko vidimo nekaj novega, se naši možgani ne vprašajo “Kaj je to?”; vprašajo se “Čemu je to podobno?” Z drugimi besedami, naši možgani nenehno poskušajo uvrstiti vse, kar zaznavamo, v obstoječo kategorijo. To je veliko lažje, kot poskušati ugotoviti kaj je – iz nič.

 Ideja, da uporabljamo koncepte, da bi razumeli svoje izkušnje, ni nova. Toda delo dr. Barrett naredi preskok k uporabi te ideje v neurejenem, subjektivnem svetu čustev. Čustva, kot so “strah”, “žalost” in “razočaranje”, so pojmi kot vsi drugi. Tako kot naši možgani razlagajo vzorec »vrat«, lahko razlagajo vzorec telesnih občutkov kot »strah« ali »razočaranje«. Ta čustva se ne zdijo pojmi, ker jih doživljamo tako intenzivno. Ampak so!

Poleg tega dr. Barrett pojasni tudi, da možgani ne opazujejo pasivno prihajajočih podatkov iz zunanjega sveta, ker bi bile njegove odločitve na takšen način zelo počasne, kar bi lahko ogrozilo naše preživetje. Da bi hitreje ukrepali, začnejo možgani reagirati, še preden prejmejo vse podatke – ustvarijo »simulacijo« oziroma napoved, kaj mislijo, da se lahko zgodi naslednje. V bistvu možgani nenehno ugibajo, kaj mislijo, da se bo zgodilo in se nato pripravljajo na ukrepanje na podlagi tega ugibanja.

Enako se dogaja pri čisto miselnih dejavnostih. Ko prav zdaj berete to besedilo, vaši možgani na podlagi življenjskih izkušenj branja predvidevajo, katera beseda ali ideja bo verjetno naslednja. Ta predvidevanja prihranijo energijo in vam pomagajo brati hitreje, kot bi bilo sicer mogoče. Kot največji in energijsko najbolj potraten organ v telesu dajejo možgani prednost tej učinkovitosti.

Sposobnost napovedovanja možganov

Napovedovanje je tako temeljna dejavnost človeških možganov, da nekateri znanstveniki menijo, da je to privzeti način delovanja možganov. Naši možgani si ne morejo pomagati, kot da nenehno gradijo napovedne modele vsake izkušnje, ki jo imamo, ali katere koli izkušnje, za katere mislijo, da bi jo lahko imeli.

To vodi do globokega zaključka: da so simulacije, ki jih ustvarjamo v svojih glavah, za nas bolj resnične kot fizični svet. Kar vidimo, slišimo, se dotikamo, okusimo in vonjamo, so simulacije sveta, ne reakcije nanj. Morda bi mislili, da naše dojemanje sveta poganjajo dogodki v svetu, a v resnici večina tega, kar vidimo, temelji na naših notranjih predvidevanjih. Podatki, ki prihajajo iz naših čutil zgolj vplivajo na naše zaznave, kot majhen kamen, ki skače po valovitem oceanskem valu.

 To osupljivo ugotovitev potrjujejo raziskave o tem, kako ljudje vidimo. Del možganov, ki je odgovoren za vid, vidna skorja, prejme le 10 % svojih povezav iz mrežnice, ostalih 90 % je povezav iz drugih delov možganov, ki napovedujejo, kaj mislijo, da bi lahko videli.

Kaj naredijo možgani, ko so njihove napovedi napačne? Svojo napoved lahko spremenijo tako, da se ujema s tem, kar ji sporočajo čutila. Vendar je prav tako verjetno, da bo storjeno nasprotno: ostanejo pri prvotni napovedi in filtrirajo dohodne podatke, tako da se ujemajo z napovedjo.

 V nekem smislu so naši možgani naravnani na zablode: doživljamo izdelan svet, ki smo ga sami ustvarili, ki ga nadzorujejo delci čutnih vnosov. Ko so naše napovedi dovolj pravilne, filtrirajo naše dojemanje in določijo, kaj sploh lahko vidimo. To lahko postane zaprta zanka, kjer možgani vidijo le tisto, v kar verjamejo, nato pa verjamejo, kar vidijo.

 Telesne potrebe po energiji

Vse, kar počne naše telo, znotraj ali zunaj, zahteva energijo. Da bi upravljali svoj »telesni proračun« (ang. body bugeds) v stotinah delov telesa in milijardah celic, morajo možgani nenehno napovedovati telesne potrebe po energiji. Tako kot finančni oddelek potrebuje proračun za napoved, kje bo denar potreben, možgani napovedujejo in izdajajo popravke o tem, kdaj in kje menijo, da bo potrebna energija.

Veliko teh »proračunskih sprememb« doživljamo kot čustvena doživetja. Naše mišice, ki jim primanjkuje energije, se lahko počutijo kot “izčrpane”,  premalo spanca si lahko razlagamo kot “preobremenjenost”, pomanjkanje pozitivne socialne interakcije pa lahko doživljamo kot “osamljenost”. Toda ta čustva niso objektivna dejstva. To so koncepti, ki jih zgradi um iz čutnih podatkov, kulturnega znanja in zgodovine družbenih interakcij.  Doživljanje čustev je srečen (in včasih nesrečen) stranski učinek.

To pomeni, da “slab občutek” ni dokaz, da je nekaj narobe. To samo pomeni, da smo obdavčili svoj telesni proračun. Čustva so resnična, toda tisto, kar se zdi, da nam sporočajo, ni nujno resnično. Ker vemo, da so “negativna” čustva preprosto način, s katerim nam naši možgani sporočajo, da rezerve zmanjkuje, se lahko namerno odločimo, da te rezerve ponovno napolnimo, namesto da posežemo po manj zdravih mehanizmih obvladovanja.

 To lahko postane tudi samouresničujoča se napoved: bolj ko pričakujemo, da bo sreča prišla, bolj se pripravljamo na njen prihod in večja je verjetnost, da jo bomo doživeli. Tudi na nevrološki ravni ustvarjamo svojo realnost.

 Kot trdi dr. Barrett, ko enkrat razumemo telesne proračune in kako vplivajo na naša čustva, postane jasno, koliko sodobne kulture se zdi zasnovano tako, da jih moti.

Velik del hrane, ki jo zaužijemo, je poln rafiniranega sladkorja, ki krči naš telesni proračun. Zaradi šole in službe se zgodaj zbujamo in pozno spimo, zaradi česar več kot 40 odstotkov Američanov (drznim si misliti, da tudi Slovenci ne zaostajamo veliko za to številko, če sploh!), starih od 13 do 64 let, redno ne spijo, kar vodi v kronično napačno proračunsko porabo. Oglaševalci igrajo na naši negotovosti in namigujejo, da nas bodo prijatelji slabo ocenili, če ne bomo izgledali ali kupovali na določen način (in družbeno zavračanje je strupeno za naše telesne proračune). Družbeni mediji ponujajo še več priložnosti za socialno primerjavo, medtem ko stalna uporaba mobilnih naprav pomeni, da se nikoli zares ne sprostimo.

Povratna zanka

Zelo pomembna je ugotovitev, da je celotna izkušnja čustev odvisna od napovedi naših možganov o tem, kaj mislijo, da naše telo potrebuje. Če te napovedi postanejo kronično neusklajene z dejanskimi potrebami našega telesa, jih je težko spraviti nazaj v ravnovesje. Naš telesni proračun se ne odziva zlahka na opozorilne signale našega telesa. Ko bodo naše napovedi dovolj dolgo neutemeljene, se bomo počutili kronično nesrečno, ne da bi vedeli zakaj.

Depresijo si lahko predstavljamo kot neusmiljeno povratno zanko negativnih misli in občutkov. Vsak občutek žene naslednjo misel in obratno. Možgani se osredotočajo na negativne pretekle izkušnje in tako še naprej dvigujejo denar iz že tako obdavčenega proračuna. Alarmni signali telesa so izklopljeni ali prezrti. Dejansko sta telo in um zaklenjena v cikel nepopravljenih napovedi, ujeta v neugodni preteklosti, ko so bile presnovne potrebe visoke.

Teorija konstruiranih čustev trdi, da je vsak vidik naših čustev voljan in prožen. Nismo prepuščeni na milost in nemilost mitološkim krogom čustev, ki so zakopani globoko v nekem starodavnem delu naših možganov. Imamo več nadzora nad svojimi čustvi, kot si mislimo.

 Seveda pa ne moremo samo tleskniti s prsti in takoj spremeniti svojih občutkov, prav tako ni možno nikoli pridobiti popoln nadzor nad tem, kako se počutimo. Čustva so sama po sebi negotova in ravno ta negotovost omogoča živahno čustveno življenje. Življenje je lahko nepričakovano veselo, nepričakovano smiselno, nepričakovano globoko. Obljuba ni, da lahko nadzorujemo čustvene valove, ki nas preplavljajo, ko se premikamo skozi življenje. Obljuba je, da se lahko naučimo deskati po teh valovih spretno in z užitkom.

Moč pozitivnih misli

Glede na vsa odkritja dr. Feldman Barrett lahko zaključim, da sčasoma človek postane tisto, kar si predstavlja, da je.  Um je kot osupljiv računalnik, ki ga lahko programiramo in dosežemo čudovite reči. Če torej ohranimo stalen tok čistih misli, želja in ciljev, se resetiramo in ponovno programiramo, lahko dosežemo, da samozavestno in odločno čutimo in delujemo, zlasti pod stresom ali v težkem položaju.

O čem pa vi najpogosteje premišljujete?

Pozitivni, srečni ljudje premišljujejo o tem kaj si želijo in kako to doseči. Nesrečni in negativni judje razmišljajo o tem česa nočejo in pogosto iščejo krivca.

Naš cilj ali novoletna zaobljuba, če hočete, mora biti torej usmerjena v razmišljanje o tem, kaj želimo. Um si moramo programirati tako, da bomo delovali kar se da uspešno in se pri tem dobro počutili v svoji koži.

Zakon vzroka in posledice pravi, da ima vsaka posledica ali izid v vašem življenju določen vzrok. Nič se ne zgodi po naključju. Vaše življenje danes je posledica preteklih razmišljanj, in ne bi moglo biti drugačno, kot je. Zakon setve in žetve, ki izvira iz Svetega pisma pravi: «Kar bo človek sejal, to bo žel« in govori o umu in osebnem razvoju. Če želite v prihodnosti drugačno žetev, morate v sedanjosti posejati drugačne misli.

Zakaj je pomembno, da imamo cilje

Pomembno je, da si v življenju zastavimo cilje, da bomo srečni, radostni in čustveno razbremenjeni, kar se da pogosto.
In zdaj že vemo, da imamo v možganih mehanizem uspeha, kakor tudi mehanizem neuspeha. Mehanizem uspeha se sproži, ko se nam v glavi pletejo pozitivne in ljubeče misli ter misli odpuščanja o sebi in drugih ter se osredotočamo na cilje. Pozitivne misli terjajo zavesten, nenehen in namenski trud z naše strani. Ne zgodijo se po naključju, ampak se zanje odločimo. Mehanizem neuspeha se na žalost sproži samodejno, ko prenehate razmišljati o tem, kaj si želimo. To pomeni, da če si zavestno ne izberemo misli, ki nas osrečujejo, se naš fokus vrti okrog misli, ki nas onesrečujejo.
Na srečo pa zakon narave narekuje, da če se discipliniramo za ohranjanje pozitivnih misli, lahko te čez čas postanejo samodejen način razmišljanja. Ko nam pozitivno razmišljanje pride v navado, ugledamo sebe in svoje življenje v pozitivni luči.

In nikar ne pozabite kaj vse pomembno vpliva na naše zdravje in kot smo se naučili od dr. Barrett tudi energijo, to so: prehrana, gibanje, branje, neprestano učenje, meditacija, druženje, spanje…
Prehrana je zelo pomembna, če uživamo sveža, zdrava, kakovostna in raznolika živila ter se izogibamo škodljivi hrani, bomo imeli veliko energije in bomo odpornejši na številne bolezni, bolje bomo spali, bolj bomo produktivni in tudi počutili se bomo boj zdrave in srečnejše.
Na enak način vpliva duševna hrana na našo osebnost in značaj ter na skoraj vse, kar se nam dogaja v življenju. Ko hranimo um s pozitivnimi mislimi, podatki, knjigami, pogovori, razvijemo bolj pozitivno in učinkovitejšo osebnost.

Kakšna je vaša novoletna zaobljuba?

In smo zopet pri novoletni zaobljubi – jo imate? Več njih?
Kaj porečete na takšno bolj splošno: Postanite najboljše, kar ste lahko!

Umsko zdravje je podobno telesnemu zdravju. Z rednim treningom in vajo pridobimo visoko raven samospoštovanja in pozitivne umske pripravljenosti. In zakaj ne bi bila ena izmed vaših novoletnih zaobljub tudi ta, da boste bolj skrbeli zase in da boste do svojega telesa bolj ljubeči?

Ustvarite si lepotno rutino obraza, saj je nekaj res lepega v tem, da tudi sebi izkažemo vso ljubezen, ki si jo zaslužimo. Tako kot pri prehrani, bodimo pozorni na to kakšne izdelke nanašamo na svojo kožo. Namenimo svoji koži najboljše kar ponuja narava, v obliki sveže pripravljenih izdelkov, polnih aktivnih sestavin, kot so antioksidanti, vitamini, minerali, esencialne maščobne kisline in rastlinske ekstrakte, ki jih zares v izobilju najdete v vseh izdelkih linije NANU. Nežno masirajte svoj obraz, ter mu posvetite vsaj 5 minut dnevno. Negovana in lepa koža pomembno pripomore tudi k dvigu samozavesti. In bolj kot smo samozavestni, bolj smo ciljno naravnani in bolj smo uspešni. In bolj kot smo uspešni, bolj smo srečni in krog je sklenjen.

In vsa moč je v naših rokah, ali raje recimo v naših možganih! Še danes sklenite, da boste uresničili zamisli, zagrizli v kislo jabolko, se spopadli z neprijetnimi življenjskimi položaji in da boste postali popolnoma pozitiven, srečen in zdrav človek.
Skoraj ničesar ni, česar ne bi mogli doseči, če si to dovolj dolgo in dovolj močno želimo in smo pripravljeni delati za to.
Naj pričujoči zapis zaključim z mislijo Orison Swett Mardena: »Neuspeh se pojavi, ko se nehamo truditi. Porazi so v nas samih, edina nepremostljiva ovira je pomanjkanje smisla, ki je zakoreninjen v nas.«

ŽELIM VAM, DA BI NAŠLI SMISEL IN SE NIKOLI NE NEHALI TRUDITI. SREČNO!