Kaj zaboga pomeni zen in kako ga ‘ujeti’?

Zen preprosto pomeni biti popolnoma živ. Zen je oblika budizma, njegovo bistvo pa je neposredno doživljanje življenja. Na Zahodu je zen pogosto sinonim za preprostost, pozornost in umirjenost. Včasih predstavlja religijo, drugič filozofijo. Zen je v svojem bistvu umetnost vpogleda v naravo lastne biti in kaže pot od zasužnjenosti do (osebne) svobode. Zen je meditacija. To je le nekaj pojasnil zena, na katera naletimo iskalci tega pojma oz. občutka.

Zen, hygge, sreča …

Zen opisujejo tudi kot stanje duha, ki nam omogoča, da celostno, zavestno in prisotno uživamo v denimo skodelici vročega kakava ali pa v ganljivi knjigi pa v tistem ukradenem trenutku miru v napornem dnevu (mimogrede, na podoben način Danci, ki se deklarirajo kot najsrečnejši narod na svetu, opisujejo pomen besede ‘hygge’ in ‘hyggovsko ali pa pač zenovsko je lahko tudi ljubeče opravilo, kot je denimo lepotna rutina). A po mnenju Alana Wattsa, pokojnega britansko-ameriškega filozofa in popularizatorja vzhodnih filozofij (v knjigi The Way of Zen), se ne bi smeli ustaviti pri občutku sreče, pač pa bi morali stremeti k temu, da se resnično počutimo srečne.

Zen naj bi nam prinesel tudi umirjenost, uravnovešenost, pozornost, modrost, harmonijo, red pa tudi askezo in neobčutljivost. Za zen je značilen tudi minimalizem, ki pred človeka nenehno postavlja ogledalo, ki ga opozarja na minljivost in pretirano zagledanost vase ter na zmedenost, raztresenost in nemirnega duha, ki vseskozi samo kopiči. Po drugi strani pa zenovski minimalizem kaže na človekovo veličino, ki je tudi v tem, da zmore prepoznati svoj mali ego in ga preseči (VEČ).

Je pa zagotovo tako kot pravi (tudi moj) učitelj filozofije Stjepan Palajsa, katerega predavanja imam priložnost poslušati na Novi akropoli – o filozofiji in zenu je nemogoče direktno govoriti. Kako le naj povemo, kaj je denimo zen, če pa ga ne čutimo? In kako naj povemo, kaj je filozofija, če je ne živimo? Besede v primeru tako globokih tem enostavno niso dovolj. In zato zelo koristijo zgodbe in miti, ki nam podajajo nauke in ideje, katerih razumevanje nas lahko privede malček bliže odgovoru na vprašanje, kaj je zen.

Ena od zgodbic, s katero nam je postregel učitelj Palajsa v predavanju o zenu, govori o vélikem vojščaku in modrecu, pri čemer prvi vpraša drugega, kje je meja med nebesi in peklom. Modrec pomisli in vojščaka sprovocira s kontravprašanjem, ali ni on vendar véliki vojščak in če je, bi vendar kaj takega moral vedeti. Ponižani vojščak se ob tem razhudi in potegne na plano svoj meč, češ da bo obračunal z žaljivim modrecem. Pa mu modrec pomigne: »No, tu se začne pekel …« in ko vojščak dojame nauk ter pospravi meč, doda: »… in tu so nebesa.«

Kako vendarle ‘ujeti’ zen?

Tako bi sama dejala, da je lahko ena pot do zena meditacija, ko pa zen enkrat občutimo, pa je ta edinstven moment resnično primerljiv z neopisljivim občutkom svobode. Sreče. Polnosti. Harmonije. Vsega tega naenkrat. Si predstavljate? Ste to že kdaj doživeli? Ste sploh poskusili? »A kako zaboga?« To je absolutno legitimno vprašanje. Še sploh, če je morda posameznik v nekoliko slabšem (čustvenem, psihičnem, duhovnem, telesnem …) stanju. (Glede na hujšo bolezen, ki jo premaguje moja ljubljena oseba, mi je žal to prevpraševanje še kako znano.)

No, in čisto iskren odgovor na to je, da ja – morda res pot do zena ni vedno jasna. Kaj jasna, včasih je popolnoma zakrita! Morda je celo v nekem življenjskem trenutku res ni. Ker je morda treba na neki točki v življenju najprej ‘popravit’ nekaj drugega (recimo temu osnovnega, bodisi telesnega bodisi duševnega), da lahko funkcioniramo do mere, ko nas življenjska energija in notranji duh spet popeljeta na pot iskanja zena. Ker na koncu koncev je ta, po mojem skromnem mnenju, čisto zares le pot do sebe. Do svoje višje narave. In slednjo imamo vsi, ne glede na naše (čustveno, psihično, duhovno, telesno) stanje. Morda je le most, ki vodi do nje, kdaj rahlo skrhan. Morda tudi porušen. Morda še sploh ni zgrajen.

Upanje – aktivacija – zen

A upanje za to vselej ostaja. Upanje, o katerem mi je najina prijateljica v nedavnem e-sporočilu zapisala, da je najlepša stvar. »Ker je čisto čustvo. Ker je iskreno čustvo. Ker je polno ljubezni in sprejemanja. In bolj bele energije ni. Tako da super da imaš upanje, ker to je najmočnejše zdravilo.« (Hvala, draga Daša.)

Upanje naj tako vodi v aktivacijo – bodisi ‘gradnje mostu’ do višje zavesti, bodisi do spoznavanja tehnik meditacije oz. drugih metod, ki bi lahko posameznika privedle do zena. Kajti – kot pravi tudi biokemičarka in fizioterapevtka Špela Jakša – čisto vsak človek je individuum. Je unikum. In če to velja upoštevati pri denimo prehrani in balansiranju hormonov, vsekakor velja tudi pri iskanju zena.

Pa naj to iskanje ne vodi do pehanja za srečo, h kakršnemu nas vsakodnevno napeljujejo raznorazna oglasna (cenena) sporočila, ki v nas blinkajo z vseh možnih naprav in panojev. Namreč, tako kot sreče ni mogoče kupiti, tako tudi zena ni mogoče ujeti. Lahko pa si dovolimo občutiti ga. Najbolj enostavna, a hkrati najtežja stvar, ki jo lahko naredimo za to je, da samo – smo. Da se ustavimo. Da užijemo trenutek. Da začutimo lasten dih. Vdih. Izdih. Bitje srce. Sproščenost mišic. Razbremenitev telesa. Osvoboditev uma. Vdih in izdih. /…/ Zen.