»Vsi ljudje hitijo … V panje, kjer živijo … Z obrazi obrnjenimi v tla … Nihče nikogar ne pozna …« Ni legendaren ta ‘komad’ legendarne Nece Falk? Pa tako resničen, če pogledamo okoli sebe! Iz tega razloga je med drugim ne le dobro, ampak nujno vzeti si čas le zase, za krepitev svoje biti in razvoj svoje višje narave, s tem pa ustvarjanja boljšega sebe tudi za druge. Za partnerja, za družino, za prijatelje, za družbo, za svet in za planet.

Sama si skušam vzeti čas zase, kot le utegnem. Nazadnje z joga oddihom na domači Obali – čeravno sem morala oddih zaradi posebnih osebnih okoliščin predčasno zaključiti -, kar mi je še dodatno potrdilo nujnost zavedanja, kako zelo pomembno je včasih dihati le zase. Se dobesedno osredotočiti le na lasten dih, na srčni utrip, na začutenje telesa, kot minljivega, a vendarle edinstvenega organizma, ter na dušo, kot domnevno večni element, ki nosi ‘najvišjo krono’ naše biti.

Takrat se namreč spomnim, da je človek lahko veliko več kot samo drobceni hrček znotraj koleščka podivjanega kapitalizma, ki mu narekuje tempo, da mnogokrat pozabi, kje se glava drži – ob tem, ko je vendarle še toliko stvari za opraviti, toliko ciljev še za doseči, toliko načrtov še za uresničiti! Le kdaj je postal bič, ki ga vihtimo sami nad seboj, tako krut? In zakaj smo si ga sploh omislili?!

Tako ne čudi, da ko posamezniku ‘modernega časa’ nekaj ne uspe, da to občuti kot izjemno bolečo izgubo. Kot neuspeh sebe kot živega bitja. To poistovetenje z lastnim (ne)uspehom se je bojda začelo, ko smo ljudje spoznavno vprašanje »Živjo, od kod pa ti prihajaš?« spremenili v »Pozdravljeni, kaj pa vi počnete v življenju?«. Če so namreč nekdaj ob odgovorih, od kod nekdo prihaja, ljudje lahko sklepali o naravi tega človeka – to me spomni, denimo, na opis staroselcev na območju Logarske doline in tamkajšnjih gora, ki so bili zaradi zahtevnih zimskih razmer znani kot izjemno odporni in močni ljudje -, danes radi človeka, ki ga »spoznamo«, ko nam odgovori na vprašanje o tem, kaj počne oz. s čim se ukvarja, sodimo po tem, kako ambiciozen in sposoben je, torej koliko je zares vreden naše pozornosti. Upam, da vendarle ne velja to za vse, se pa bojim, da večji del ljudi, ki »novega človeka« vpraša, kaj počne, vendarle vklopi neke vrste ocenjevanje na osnovi slišanega odgovora.

Ravno zato je nujno vklapljati ‘več sebe’ v vsakodnevnem delovanju. Zbujati zavest, jo aktivirati ob vsem kar počnemo, od denimo umivanja zob, zobanja oreščkov, okušanja zeliščnega čaja, sprehajanja ne glede na letni čas in vremenske razmere, pogovora s partnerjem ali prijateljem, izvajanja joge ali pa le sedenja na kavču in zadnjega globokega vzdiha preden zvečer zapremo oči. ‘Živa zavest’ nas bo namreč ponesla stran od hitenja, bezljanja, ki ga recimo da spodbuja jang sodobnega časa, in nas približala umirjenosti, ki jo zahteva jin časa, v katerem živimo. Da ne bomo tudi sami postali eni tistih sodobnikov, ki bi si nadvse želeli zamenjati čas in prostor, ker menijo, da bi bilo njihovo življenje neprimerljivo boljše kot pa je tukaj in zdaj.

Problem sodobnega časa je namreč, da nam z retuširanimi podobami ljudi v oglasih vseh vrst prikazujejo, da jim bleščeče nasmehe na obraz rišejo njihove fenomenalne podobe, njihova trendi oblačila in imetje, ki s kreditiranjem običajno presega finančne okvire povprečnega človečka. Še večji problem pa je, da nam ob pogledu na takšna ‘oglaševalska fopanja’ ne pade na misel, da so ti bleščeči nasmehi plačani. Plačani prav za učinek, ki ga sprožijo pri ljudeh, da se ti brez kritičnega razmisleka hipoma prelevijo v potrošnike nad svojimi zmožnostmi. Nad svojimi zmožnostmi zato, ker če nimamo stika s svojo višjo naravo, bomo res srečo kupovali ob vsakem naslednjem oglasu, s katerim nam bo postregel naslednji bleščeč nasmeh, s tem pa smo obsojeni, da bomo sčasoma zapravili več kot si lahko privoščimo. Sreče namreč na tak način ne bomo nikdar kupili. Nikdar!

Upanje pa ostaja, da se stanju sreče približamo z – če uporabim zelo znano kapitalistično izrazoslovje –  ‘uspešnim menedžiranjem’ jina in janga. Oba sta potrebna, da ne bo pomote. Slednji, ker nas žene v akcijo, in prvi, ker stremi k umiritvi. Težava je, ker v sodobnem času, v katerem – kot poje naša Neca – vsi ljudje hitimo. Pomislimo le, kako hitro zahtevamo določen rezultat pa naj gre za ogled nove serije, dokončanje novega projekta, uspeh novoustanovljenega podjetja ali pa za gradnjo hiše. Vse bi imeli takoj, kajne? Kaj takoj – včeraj!

Ko sem nedavno poklepetala s kolegico, kateri sem povedala o novem nizu srečanj ‘Zbalansirajmo življenje’, ki ga bomo začele s skupino sedmih žensk v začetku novembra, je odvrnila, da vsebine zvenijo super, da pa je vedno problem si vzeti čas za tovrstne stvari. Res je, toda če čutimo, da smo na točki, ko nam naše življenje res ni več okej, je ta čas minimalna investicija (spet en kapitalistični izraz, ja! 😁) v lastno prihodnost. V prihodnost, v kateri bosta tudi naš jin in jang zbalansirana, s tem pa mi boljše verzije sebe in korak bliže svoji višji naravi. Ker ta je tam nekje, le oživeti jo moramo!

Naj za zaključek dodam, da na srečanjih ‘Zbalansirajmo življenje’ posvečamo pozornost tudi samomasažam in skrbi zase, kar pa se sicer prične že v naši kopalnici takoj, ko si umijemo zobe in obraz. Lahko seveda tudi z ljubečo lepotno rutino z naravno kozmetiko NANU, kot v mojem primeru. 😊

Pa seveda ne pozabimo na legendarno Neco. 😊

LINIJA NANU PONUJA IZDELKE ZA VSE TIPE KOŽE IN ZA PONOVREDNO NEGO OBRAZA.