V čudovitem stanju … ali moč manifestacije

»Ko si v ‘čudovitem stanju’, lahko daš veliko več vsem, ki jih imaš rad. In veš kaj? V sreči je moč. V življenju vlada prednost sreče. Sreča je namreč prednost v naših odnosih, v našem poslu, našem zdravju in v vsem, česar se dotaknemo. Živeti v čudovitem stanju, ne glede na to, kaj je največja svoboda in največje darilo, ki ga lahko ponudimo tistim, ki jih imamo radi. To je izkušnja absolutnega obilja — obilja veselja!— to je pravo bogastvo.«

Tako med drugim piše v svoji finančni (ja, finančni!) knjigi z naslovom ‘Unshakeable oz. v prevodu ‘Neomajni’ znani ameriški poslovni strateg, motivacijski govorec in ‘življenjski coach’ oz. ‘coach za uspeh’ Tony Robbins. Še več, to obilje že posedujemo, nakaže dalje, ko pravi, da si lahko samo sami zagotovimo to mero sreče. Odločitev za to je torej v naših rokah.

Zelo dobro se zavedam, da se zadnja poved lahko (pre)bere kot čisti klišé, a če se poglobimo v to enako, kot se lahko poglobimo v poziv ‘Človek, spoznaj samega sebe!’ (napis nad vrati Apolonovega templja v Delfih), lahko prav zares stopimo korak bliže naši lastni Resnici.

Naš notranji svet ustvarja naš zunanji svet

Še kako res je to, da naš notranji svet ustvarja naš zunanji svet pa četudi to zveni abstraktno in bi naš človeški (raz)um za potrditev te teze (zopet) zahteval dokaze v argumentacijo ali pojasnilo – a naš dokaz je lahko že to, da se ‘samo’ spomnimo, k čemur poziva znana ameriška življenjska coachinja Maya Comerota. Spomnimo denimo na to, kako smo denimo prišli do nečesa, kar trenutno že imamo in/ali posedujemo. Vprašajmo se na primer, kje se nahajamo ta trenutek. Tako je – kje si fizično?

Sama recimo sedim v naslonjaču z laptopom na blazini (ta pa je v naročju, da nimam laptopa neposredno na telesu). Naslonjač si je zamislil moj mož Tomaž decembra lani, ko mu je zofa, ki sva jo imela še takrat, povzročala nelagodje v ležečem položaju, v katerem je pristal, ko je bil svoj boj s precej hudo boleznijo. Blazina pa je dar, ki sem si ga namenila pred nekaj leti, ko sem s prijateljico Tanjo potovala po jugu Avstralije (zelo rada potujem, ja) in sem zašla na art sejem (obožujem rokodelske art kreacije!), kjer sem naletela na čudovite izdelke lokalnih umetnikov, med katerimi je bila tudi ilustratorka Sally, ki je tiskala svoje stvaritve na blazine. Tudi laptop, ki je torej moje orodje izražanja, je plod potrebe po tem izražanju. No, nahajam pa se v najinem (meni še vedno zelo prikupnem) stanovanjcu, za katerega sva sicer ravno danes – na dan pričujočega zapisa torej 😁 – podpisala pogodbo o prodaji. Novembra se namreč seliva v leseno hiško po povsem najini meri, na sončni lokaciji le nekaj korakov pred gozdom. (Zelo blizu trenutnega kraja bivanja, ki nama je tudi zelo pri srcu.)

To pišem, ker želim s teboj, dragi Bralec, draga Bralka, deliti zavedanje o moči manifestacije. Namreč, vse kar imamo, kar se nam dogaja oz. bolje rečeno, ‘se dogaja za nas’ – vse to je že nastalo nekje v naših mislih. Ker najprej je bila ideja (o idejah je čudovito govoril že Platon, a o tem več v okviru na koncu) in ideja se je manifestirala, se materializirala, se udejanjila. Razumete? »Razumete?!« bi vprašala tudi Maya. 😁

In kot je rekel že Gandhi: »Tvoja prepričanja postanejo tvoje misli, tvoje misli postanejo tvoje besede, tvoje besede postanejo tvoja dejanja, tvoja dejanja postanejo tvoje navade, tvoje navade postanejo tvoje vrednote, tvoje vrednote postanejo tvoja usoda.«

Skok v kraj, kjer domuje – naša Resnica

Če si torej zamislimo lastno življenje čez nekaj let, dovolimo le – in to brez kančka dvoma, ki nam ga sicer skuša stalno vsiljevati naš ego – vpogled v našo notranjost. Tjakaj, kjer torej domuje naša Resnica. To smo znali že kot otroci in le zakaj ne bi znali tudi kot odrasli. (Pomislimo samo, kolikokrat se nam zgodi, da pomislimo na nekoga pa nas ta oseba kaj kmalu zatem pokliče ali pa celo nepričakovano naletimo na njo.)

Sama sem si recimo že kot deklica zamislila psička z modrimi očki. Pa en kuža bele barve se je tudi nekje ‘motal’ … Spomnim se, denimo, da sem bila nora na film Beli očnjak z Ethanom Hawkom v glavni vlogi (po knjigi Jacka Londona) in tam je bil ta ‘volčji kuža’, ki me je prevzel do te mere, da sem velik del osnovne šole upodabljala volkove in pse, moj učitelj likovne vzgoje pa je eno mojih del celo poslal na nek nagradni natečaj (ni poželo neke zmage, ampak nič ne dé 😁).

Spomnim se tudi, da se je kasneje, ko smo z družino ‘zamenjali’ stanovanje za prikolico (in še kasneje za šotor), zaradi propada družinskega podjetja smo namreč izgubili vse premoženje, vključno s stanovanjem, v naš kamp pritepel mali beli kužek. Kužek, ki je nekega dne samo izginil. In prišla je zima, zaradi katere smo ‘izginili’ tudi mi – del družine k eni stari mami, del k drugi. (Kmalu zatem smo se tudi trajno razšli.) En mikro delček mojega otroštva je za res kratek čas zapolnil tudi mladiček nemškega ovčarja, ki je dobil ime Črt. Žal ni ostal niti tako dolgo z nami, da bi se mu njegovi luštni uheljčki postavili pokonci …

Ampak uganite, kdo sta danes moja in Tomaževa sopotnika? Biba, črna mešanka z modrimi očki in bingljajočimi uheljčki, ki mi jo je prineslo potepanje po makedonskih ulicah, ter Hans, beli ‘mali mož’, kot ga kličeva, in nekdanji pasji brezdomček s srbskega juga. Kaj ni to nekaj izjemnega?! 😁

Mislim kakopak na moč manifestacije (tega, koliko posamezniku pomenijo drugačna Bitja od človeka, tukaj ne obravnavam). Lesena hiška, ki sem jo omenila, prav tako lahko služi kot primer manifestacije, saj sem si sama že – odkar pomnim – predstavljala (in to dobesedno tudi vonjala!) življenje z naravo, ki vključuje tudi les. In v mojem primeru tudi knjige. In tako najina edinstvena hiška namesto klasične lesene ograje, ki predstavlja most med galerijama v nadstropju, vključuje ograjo v obliki knjižnih polic, tako da bodo pravzaprav knjige del notranje opreme. Sem morda omenila, da sem si že kot otrok predstavljala, da imam svojo lastno knjižnico? 😁 (Del zbirke bodo tudi primerki mojih lastnih izdaj otroških ekoknjigic, v katerih večinoma nastopajo živalice.)

Na kratko še o lastnini in (ne)navezanosti …

Morda bi zdaj nekdo porekel še kaj glede lastnine in kako lahko sčasoma ta (lastnina torej) postane naš lastnik in ne obratno. Se strinjam. Zdravo je trenirati nenavezanost oz. odvajanje od potrebe ‘imeti’. In tako tudi sama – čisto iskreno – čutim, da se lahko tudi najini pravljični hiški, ki je plod manifestacije, torej sprva ideje (tudi po Platonu), kadarkoli odrečem. In grem s Tomažem živet na otok, o čemer zadnje čase več govori. Ne vem (ne ve niti on) še, za kateri otok naj bi šlo, ampak se prepuščava. Zaupava.

Ostajava namreč – če se navežem še na uvodoma citiranega Tonyja Robbinsa – v čudovitem stanju. Bogatejša za izkušnjo zadnjega leta. Bogatejša za ‘projekt hiška’. Ne čutim pa navezanosti, kljub temu, da mi misel na skorajšnjo selitev v hiško iz bajke resnično otopli srce.

Aja! Ali sem že omenila, da sem nekoč dejala, da lahko moje življenje v tukajšnji naravi zamenjajo samo še Havaji? Otok torej. 😁

In še o Platonovem nauku o votlini oz. nauku o idejah:

Platonov nauk o votlini povzema njegovo ontologijo, ki jo poznamo pod imenom nauka o idejah. Kar nam želi Platon s prispodobo povedati je, da smo nemara tudi sami tako zaslepljeni, kot so ljudje, ki so vklenjeni v votlini, v našem vsakdanjem spoznavanju sveta. Pred sabo namreč vidimo čutno zaznavne (materialne) predmete, ki so v Platonovi ontologiji le sence resničnejših bitnosti. Znotraj votline so predmeti, ki se nahajajo za hrbti vklenjenih gledalcev resničnejši od samih senc, vendar pa so le imitacije idej, ki v Platonovi ontologiji resnično bivajo. Tu je ključno, da razumeš, da je ideja za Platona vedno ena in kot taka arhetip za bivajoče. Posamezni čutne stvari so vedno le posnetki ene ideje (ideja drevesa je ena, čutnih dreves je mnogo).

Prehod v svet izven votline je metafora razsvetljenja, umskega uvida v to, da je čutni svet, ki ga metaforizira votlina, le posnetek sveta idej. Tu gre dejansko za spoznanje, ki je povzeto v zadnjem stavku prve točke: torej ideje kot eno in resnično, čutnost pa kot mnogo in manj resnično. Sonce, ki zunaj votline sveti tako močno, da so osvobojenci z njim zaslepljeni, predstavlja muko, ki jo mora človek pretrpeti, ko se odpove staremu utečenemu mnenju. Spoznati, da čutni predmeti niso resnične bitnosti, namreč zahteva naporen zasuk samega svetovnega nazora.

Sonce samo metaforizira idejo Dobrega, ki je v Platonovi ontologiji vrhovna ideja. Njena funkcija je dvojna: je hkrati sama pogoj, da obstajajo čutni predmeti in ostale ideje (jim podeljuje bivanje), prav tako pa je tudi sam spoznavni pogoj, da ravno to tudi spoznamo. Ideja dobrega tako kot sonce daje jasnino in luč, da svet spoznavajoči vidijo in spoznajo, prav tako pa je tudi pogoj, da stvari v svetu bivajo.

Vir: https://sl.wikipedia.org/wiki/Platonov_nauk_o_votlini

Ni komentarjev

Dodaj odgovor

DomovTrgovina ProfilMeniNa vrh