Resnično svobodni

»Samo živeti ni dovolj,« je rekel metulj, »potrebni so še sonce, svoboda in drobna cvetlica.«

(Hans Christian Andersen)

Z danim citatom bi se lahko samo strinjala – sploh v času, ki je do nas (po najhujših koronaukrepih in hladnem zimskem času) res prijazen, in v prostoru, ki nam poleg še kako pomembne varnosti (kar na veliko žalost potrjuje ravno današnji čas z geopolitičnimi razmerami) zagotavlja tudi čudovito okolje. Pa se sploh zavedamo svobode, ki jo imamo oz. se nam ponuja? Sploh vemo, kaj je to svoboda?

Starodavna vzhodnjaška filozofija pravi, da je človek dosegel pravo svobodo, ko njegov lastni um ne upravlja več z njim. Vaisheshika, ena od šestih šol indijske filozofije iz starodavne Indije, denimo, kot pot do osvoboditve prepoznava vrednost znanja iz sveta izkušenj. Osvoboditev pa naj bi prišla tudi takrat, ko nimamo več potrebe ali želje po delovanju (več o pogledu starodavnih vzhodnjaških modrecev si lahko preberete v zadnji številki revije Akropolitanec, ki jo izdaja filozofsko društvo Nova akropola).

Ob tem spomnimo le še na Budo oz. na konkretno Sidarto Gotamo, ki se je prav tako v starodavni Indiji rodil v aristokratski družini, a se je bogatemu življenju prostovoljno odrekel in ga zamenjal za romarsko meništvo, ki ga je pripeljalo do razsvetljenja (Buda je postal šele po tem). Si v današnjem ‘ultrakapitalističnem svetu’ sploh predstavljamo, kaj to pomeni – odreči se materialnemu bogastvu? In to v zameno za ‘prebuditev’?

Čeravno denimo pesnik Miroslav Tičar, ki je prepesnil znamenite verze Lao Tseja o poti peti verz o Tau pojasnjuje med drugim z mislijo, da modrecu ni treba kopičiti stvari in materialnega bogastva ter da je strup vse, česar je preveč, zato smo pogosto zastrupljeni s preobiljem stvari, znani slovenski bioterapevt in avtor številnih knjižnih uspešnic o zdravilstvu pa tudi v eni svojih zadnjih knjig Magija: most med znanostjo in religijo prikazuje, da se v življenju sodobnega človeka materialni in duhovni svet zopet nekoliko zbližujeta, se (mi) poraja dvom, da smo vendarle v primežu omenjenega kapitalističnega ustroja od tega, da bi ubrali podobno pot kot Buda, še zelo daleč. Ampak (!) …

… tudi drobne potke štejejo

Če se čisto iskreno vprašamo, kaj in koliko (nečesa) zares potrebujemo v svojem življenju in si nato na to podamo tudi čisto iskren odgovor, morda uvidimo nekje na obzorju svojega (po staroindijskih prepričanjih sicer trenutnega, a vendarle časovno omejenega!) življenja neko drobno belo potko, ki nas bi le lahko pripeljala do večjega občutka osebne svobode.

Primer: Oni dan sem se po dolgem času slišala z eno kolegico, s katero se slišiva res vsake toliko, a vseeno vsakič takoj zapadeva v debato, kot bi se nazadnje slišali minuli dan. Pa mi je hitela razlagat o tem, koliko dela ima, koliko kariernih priložnosti, kako ‘kruto teče čas’, ko je treba otroke razvažat na to in ono obšolsko dejavnost. Pa še eno stanovanje da je kupila (ne za reševanje bivanjskega položaja). Na koncu pogovora sem sama omenila, da pa v zadnjem obdobju delam precej manj kot v preteklosti, ker so se mi z moževo boleznijo, ki jo premaguje zadnjih nekaj mesecev, življenjske prioritete povsem zamenjale.

Ne pravim, da je delo in pehanje za uspehom nekaj slabega, nikakor ne. Tudi sama sem (bila) deloholik in sem pred nekaj leti zaradi tega obiskovala celo psihoterapevtko. Tega in tudi ničesar drugega iz danega primera si nikdar ne bi sodila obsojati, omenjam ga le, ker se mi zdi, da je opisan primer skorajda neka ‘klasika’ današnjega časa oz. vsebuje vsaj nekaj klasičnih elementov tega, žal pa so življenjsko pomembne(jše) stvari na drugem, tretjem ali celo na desetem tiru. Bi bilo v takšnem primeru mogoče ubrati jo po kakšni drobni beli potki, s pomočjo katere bi zaobvili kak ovinek, ki ga je prinesel denimo še en neobvezujoč krožek ali tečaj, ali pa izpustiti kakšno (karierno, investicijsko, študijsko ali pa kakšno drugo) ‘priložnost’?

Listek modrih misli

Ob tem se spomnim na vedrega mladega moža, ki me je pred kakšnimi tremi leti nagovoril na parkirišču trgovskega centra. Mladenič mi je v nekaj stavkih povedal svojo zgodbo, in sicer da se je namenil prepešačiti Slovenijo in da na poti takole sem in tja zbere kak evro, ko ponuja ‘listke presenečenja’ oz nekakšne ‘piškotke sreče’ (pomislite na kak ameriški film, ko dobi filmski junak v restavraciji piškotek, v njem pa je listek z nekakšno prerokbo oz. modro mislijo), samo brez piškotka 😊. Ob tem sem iz njegove peresnice, kjer so bili torej ti ‘listki modrih misli’ potegnila listek, ki sem ga še do nedavna nosila v denarnici (žal se mi je sčasoma do nerazpoznavnega pomendral), na katerem je zapis v angleščini pravil nekako takole: »Pomisli že danes na stvari, na katere bi pomislil na smrtni postelji. Bo med temi obžalovanje, da nisi preživel več časa na delovnem mestu ali pa boš pomirjeno ugotovil, da si naredil vse tiste male-velike stvari, ki ti jih je narekovalo srce?«

Čeprav sem bila v obdobju, ko sem nosila to sporočilo vsepovsod s sabo, aktivna tako poslovno kot študijsko pa še prostovoljno, obenem pa sem bila tudi zelo ‘svetovljansko firbčna’, tako da sem tiste (pre)redke oddihe iskala v odkrivanju sveta, sem globino tega sporočila polagoma, ampak zanesljivo poglabljala v svojo zavest. In ko je nastopila še moževa bolezen, ki je dejansko prinesla v najino življenje še nepredstavljiv kritični moment, so življenjske prioritete domala čez noč zamenjale svoja mesta. Globinsko, saj je bila podlaga že tam.

Odpoved na tedanjem delovnem mestu, kjer sem bila tako dolgo, da bi novorojeno bitje doseglo polnoletnost, sem namreč dala že nekaj mesecev prej, je pa naključje (ali pa ne? / odvisno od naše vere in prepričanj) privedlo do tega, da sem bila v najbolj kritičnem mesecu moževega stanja doma in brez zahtevnejših delovnih obveznosti. Študije sem tudi o(d)pravila (oz. danes čakam le še na zagovora disertacij; ja, dve sem si nakopala / danes si ju zagotovo ne bi!), pri čemer so mi čisto zadnje obveznosti povezane s tem, iskreno povedano, koristile, da sem vklopila še svoj intelekt, ki je tako občasno malo ublažil psihološki stres in čustveno stisko. Prostovoljstvo pa sem tudi v tem obdobju precej zamejila, a toliko, kolikor ga je bilo, mi je dobro delo. Čeprav gre pri prostovoljstvu za to, da za svoj angažma nikakor ne pričakuješ nagrade, pa se mi je prav v tem obdobju zgodilo, da sem bila iz tega naslova deležna izdatne prijateljske podpore, ki mi je iskreno povedano prvič v življenju – kako grozno to zveni, ampak če že delim misli, namenjene dobremu in iskrenemu odnosu do sebe in s tem polnemu in kakovostnemu življenju ali pa vsaj balansiranju tega, naj bom iskrena tudi na tem mestu – zares nekaj pomenilo.

Prijatelji, boj, cvetke in svoboda

Sem človek, ki se že od osnovnošolskih let zateka h knjigam in knjige so še dandanašnji moje najboljše prijateljice, zato od prijateljev – tako tistih v obliki knjižnih listov, kot tistih v človeški formi – nisem nikdar nič pričakovala. Moj čisto najboljši prijatelj je pravzaprav moj mož, ki pa je torej v tem času bil trd (in včasih tudi neprišteven) boj za življenje.

In če nas na to, kako minljivo je življenje, ne spomni, denimo, vojna v Ukrajini (njihova prestolnica je zgolj 1.600 kilometrov oddaljena od naše!), pomislimo, da tudi naše zdravje – žal! – ni absolutno in se lahko žal tudi v mlajših letih znajdemo v situaciji, ko se je treba zoperstaviti težji bolezni. Tako kot velja skrbeti za zdravo prehrano ter način življenja, ki vključuje ustrezno kombinacijo gibanja in sproščanja (vključno z lepotnimi rituali, glede na spletno mesto, kjer ‘se nahajamo’ 😊), tako velja delovati tudi širše v življenju, vključujoč druženje s ‘tapravimi’ ljudmi (in seveda tudi drugimi bitji, od živalskih družinskih članov do rastlin na vrtu in dreves v gozdu 😊) in pa delovanje za širšo družbo. To pa seveda zahteva poslušanje in upoštevanje srca.

Ker pač – roko na srce – večina nas vendarle v tem času in prostoru ne more čisto po poti Sidarte Gotame (oz. iskreno in gromko aplavdiram tistim, ki jim je ali pa jim še bo to uspelo / žal osebno ne poznam nikogar), je moje skromno mnenje, da lahko pot do resnične osvoboditve v torej omenjenih robnih pogojih vodi le skozi zdravo mešanico skrbno izbranih življenjskih sestavin. In katere bi torej to lahko bile?

(Zopet) po mojem skromnem mnenju: (1) ustrezna skrb zase (kaj pomeni ‘ustrezna’, bo vsak posameznik zase najbolje vedel, seveda pa to zahteva že omenjen iskren odnos samega s sabo), (2) nesebično delovanje za druge (tiste seveda, ki to potrebujejo in želijo / iz lastnih izkušenj vem, da še tako dobra namera lahko naleti na zaprta vrata), (3) popolna odprtost za učenje in nabiranje izkušenj, (4) stalno vklopljena kritična miselnost (v absolutno pozitivnem pomenu te besedne zveze!), (5) s prejšnjo točko povezano neprekinjeno delo na mehčanju ali celo odpravljanju lastnih zakoreninjenih prepričanj, katerih na koncu sužnji smo le mi sami, ter nenazadnje (6) ozavestitev tega, kaj in koliko res potrebujemo v življenju, da je slednje zares polnovredno v pravem pomenu besede (lahko seveda tudi s pomočjo konkretne finančne kalkulacije domačega proračuna na eni ter takšnih in drugačnih potreb na drugi strani / čisto osnovno vprašanje je, ali res potrebujemo vse, kar nabavimo). In seveda še točka 7 (kako zanimivo (!) – sedmica je ena od najmočnejših številk po numerologiji in celo Biblija jo pogosto omenja, da ne govorimo o pravljicah 😊). To je pripravljenost spremeniti oz. spreminjati se (glede na vse prejšnje točke).

Ker pa ta recept življenjskih sestavin absolutno ni zaključena celota, naj mu bralka/bralec poljubno prida še lastne ‘cvetke’. Cvetke, ki jo/ga bodo vodile do resnične svobode. Svobode, ki si jo v danem času in prostoru še lahko privoščimo.

Za zaključek pa naj iz svežega Akropolitanca povzamem še misel čilskega pesnika Pabla Nerude, primerno aktualnemu času in prostoru (sezonsko in geopolitično): »Tudi če pomendraš vso cvetje, ne boš ustavil prihoda pomladi.«

Pa lepo pomlad z lepo skrbjo zase – tudi z nedavno nagrajenimi izdelki ‘Beauty Shortlist Awards’ linije NANU!

Ni komentarjev

Dodaj odgovor

DomovTrgovina ProfilMeniNa vrh