Negotovi med svetovi;
Krog za krogom ujeti v čas;
Ko že veš za vse viharje;
Si razigran, a vendar si sam.

(Round and Round; Tinkara Kovač)

Se tudi vam kdaj zdi, kot da živite med svetovi, malo ujeti v nek čas, enkrat manj in drugič še malo manj gotovi vase, vse prevečkrat pa tudi z občutkom osamljenosti v vsem tem? Kot bi bili sami proti svetu. Kot Cervantesov Don Kihot v boju z mlini na veter, za katere misli, da so velikani. Se kdaj počutite tako? Če ne, je to več kot odlično (in potemtakem ta uvod kar odmislite), če pa si lahko na to odgovorite pritrdilno in z morda manjšim cmokom v grlu, pa bi vam rekla le, da poskusite odpraviti najprej cmok, saj v teh občutkih absolutno niste sami. In zakaj se nam to sploh pripeti?

Joe Dispenza, nevroznanstvenik in doktor kiropraktike, ki je prvič opozoril nase kot eden od znanstvenikov v nagrajenem filmu ‘What the Bleep Do We Know!?‘, v knjižni uspešnici ‘Odvadite se biti to, kar ste – kako se znebiti starega uma in ustvariti novega‘ med drugim piše, da do sredine tridesetih ali štiridesetih (nekje v teh letih so tudi mlajše uporabnice izdelkov kozmetične linije NANU 😁), ko je osebnost dokončno izoblikovana, doživimo že večino tega, kar ponuja življenje. »Zato lahko v veliki meri pričakujemo izid večine izkušenj. Še preden se lotimo večine zadev, že vemo, kako se bomo počutili ob tem. Poznamo odtenke življenja, ker smo izkusili nekaj dobrih in slabih odnosov, bili smo tekmovalni na trgu dela oziroma smo si ustvarili kariero, utrpeli smo izgube in se veselili uspehov, vemo, kaj nam je všeč in kaj ne. Ker lahko predvidimo verjetna čustva, preden se dejanska izkušnja zgodi, se odločimo, ali želimo izkusiti določen ‘znani’ dogodek, preden se dejansko zgodi. Seveda se vse to dogaja za kulisami naše zavesti. / …/ Zakaj se zadeve zapletejo? Ker lahko predvidimo občutke, ki bodo spremljali večino dogodkov, že vemo, ali želimo izkusiti ‘znani’ dogodek še preden se zgodi. Ko pa dosežemo srednja leta, ne more nič popolnoma pregnati občutka praznine. Vsako jutro se zbudite in se počutite kot isti človek. Okolje, na katerega ste se tako zelo zanašali, da vam je pomagalo preganjati bolečine, občutke krivde ali trpljenje, te naloge ne opravlja več. Le kako naj bi jo? Ko pojenja vpliv čustev, ki jih izzove zunanje okolje, že veste, da ste še vedno isti leopard, ki ni spremenil pik na svojem kožuhu. /…/ To je kriza srednjih let, kakršno pozna večina ljudi. Nekateri se res močno trudijo, da bi občutki ostali prikriti, zato se še bolj poglobijo v svoj zunanji svet. Kupijo si nov športni avtomobil (stvar), nekateri najamejo jadrnico (še ena stvar). Nekateri gredo na dolge počitnice (kraj). Nekateri si privoščijo plastično operacijo (telo). /…/ Vse našteto so jalova prizadevanja, da bi počeli ali poskusili kaj novega, da bi se počutili bolje ali drugače. Ko pa navdušenje nad novostmi mine, ti ljudje na čustveni ravni obtičijo v isti identiteti. Vrnejo se k temu, kar v resnici so. /…/ Ko skušamo ubežati tej praznini, ali kadar bežimo pred katerim koli čustvom, ki je boleče, to počnemo zato, ker je spoprijemanje z njim preveč neprijetno …«

Naj mi založnik ne zameri, da sem povzela tako dolg sestavek (morda bo tudi kak knjižni izvod več prodan 😁), a se mi zdi res odlično izhodišče za razmišljanje o spremembah. O teh, kot edini edini stalnici v življenju, čivkajo že vrabci na strehi, eden najbolj citiranih citatov pa je citat Mahatme Gandhija, ki pravi: »Bodi sprememba, ki jo želiš videti v svetu.«

Spremembe naj vodijo v kakovostnejše življenje

Siliti v spremembe, če smo povsem zadovoljni v svojem (fizičnem, mentalnem in duhovnem) telesu, seveda nima smisla, toda verjamem, da tega razmišljanja oseba, ki ne razmišlja o spremembah na bolje, niti ne bi brala. In prav za to gre – da želimo v življenje vnesti spremembe na bolje, da bo samo življenje bolj kakovostno, bolj polno(vredno), bolj živo.

V ajurvedi (vedi v življenju) velja, da je za dolgo in dobro življenje nujen dober agni (notranji ogenj). Povedano ima še nekaj več smisla, če se najprej spomnimo, kako tudi hrana postane zavest (več o tem v ločenem blogu) in da je glavni agni (jathara agni) v predelu želodca ‘odgovoren’ tudi za ostale agnije oz. ‘notranje ogenjčke’, ki pridno poganjajo naš organizem. Dobro delujoč agni med drugim prinaša stabilnost, potrpljenje in zaupanje pa tudi zdrav ten, moč in vitalnost, nas je na zimskem modulu ajurvedske šole spomnila naša učiteljica Kaja Kastner Yadav.

In kot pravim sama (povedano pa je preizkusilo tudi več udeleženk programa ‘Zbalansirajmo življenje’, ki ga izvajam ob Gradiškem jezeru): spremembe pri sebi je dejansko najlažje začeti s prehrano. Brez čipsa namreč nikogar ne bo konec (prej nasprotno!) in brez, denimo, težkih večerij ali alkoholnih pijač tudi ne! Upoštevajoč, da pravkar vstopamo še v sezono, ko prevladuje kapha doša (ta bo z nami tudi spomladi, ko rada nastopi spomladanska utrujenost), ki je po svoji naravi počasna, težka, oljnata in mokra (kapha se torej pojavi v drugem delu zime, ki sicer na mnogih območjih prinese več mokrega vremena), lahko te lastnosti (te se pri ljudeh lahko preobrazijo v debelost, lenobnost, celo depresijo) pri sebi še dodatno podkrepimo, če se ne izognemo uživanju hrane sladkega, slanega in pa tudi kislega okusa. V tem času torej proč s sladkarijami in mastno ter slano hrano, kakor tudi s preveč (še sploh hladnih) tekočin, namesto kakšnih dnevnih počitkov pa se raje spodbudimo k sprehodu po zdaj že prebujajoči se naravi. (Ste že zaslišali v letošnjem letu tisto znano jutranje žvrgolenje živahnih ptičkov? 😁)

Vse to bo prispevalo k zmanjšanju toksinov (ame) v našem organizmu, da bomo imeli tega v celosti še raje, pa – preverjeno! – bo prispevala ljubeča vsakodnevna priprava lastnih obrokov. In seveda naj bodo ti sestavljeni iz satvične hrane (spomnimo: satvično energijo vsebujejo sveže pripravljena, nepredelana in pravilno začinjena živila; VEČ). In ker se ama ne nanaša le na toksine, ki se nalagajo v nas zaradi neustrezne prehrane in recimo premalo gibanja, ampak na toksine, ki izvirajo iz širšega življenjskega sloga in lahko poleg neustrezno predelane hrane vključujejo tudi nepredelana čustva, se navežimo na uvodoma ‘citirano’ Tinkaro Kovač (nadvse ponosni smo, da je Tinkara z letošnjim letom postala NANU ambasadorka 😁), omenjenega Don Kihota in dr. Joeja, ki nas vsi na svoj način vabijo k razmišljanju o sebi in o spremembah.

Če bi vedeli, kako čudovita je lahko naša notranja inteligenca, kako mogočna naša bit in kako veličastna naša višja narava, ko dobijo priložnost izraziti se, ne bi prav nič pomišljali. Pomišljali pred prvim korakom proti spremembi (sebe) na bolje mislim. Tehnik in metod je res malo morje (v danem zapisu je polinkana le skromna peščica namigov, kje začeti), a vsakdo lahko najde sebi ustrezno pot, če se sploh poda na pot iskanja. Priložnost za to pa prinese – verjeli ali ne – prav vsako jutro!  

In če ne drugega, se zavrtimo ob verzih naše Tinkare 😁:

Spet vse bo isto;
Vse bo tisto;
Kar je bilo;
Le srce bo tisto;
Ki ne bo več isto;
Kar je bilo;
Vse, kar je bilo.

(Round and Round)

Začetek spremembe na bolje pa je lahko tudi vzpostavitev ljubeče rutine do sebe in s tem skrb zase, kar zagovarjamo pri NANU. 😁